Sendai, mesto kjer se sanje uresničijo

Tole je pa noro konc hudo. Jst ni sans da pridem nazaj v slovenijo! Imamo se najbolj super! Prvi dan smo sicer skoraj umrli na destinaciji Sendai. Sli smo namrec Ljubljana-Frankfurt-Narita-Shinjuku/Tokyo-Sendai in na eni tocki sem dejansko mislila, da bom crknila. Ampak dobro, smo prispeli v sendai in se takoj odlocili, da ni sans, da gremo nazaj.
Mesto je res tako eno izmed najlepsih (mogoce res samo zaradi japoncev in japonscine) ampak vseeno. Vse   cveti rdece in rumeno, vsi govorijo japonsko, vsi so tako prijazni in vljudni. Oh ja, v primerjavi z njimi, smo slovenci res totalni barbari.
Zivimo v hisici cisto zraven faksa. Je cisto japonskega stila z kuhinjo, skupno spalnico in japonsko kopalnico. Kopalnica je dejansko ena izmed najbolj genialnih izumov japoncev. Imas v bistviu dve sobi. V prvi je umivalnik in pralni stroj, v drugi pa tus in tako majhno banjo, ki se napolni z vodo. WC je seveda ogrevan, z glasbo in avtomatskim ciscenjem. Kaj vse se spomnijo.

Prvi dan so nam bodoci sosolci Takuya, Chie, Rie, Kentaro, Daichi, Mami...naredili kosilo. Spekli so nam okonomiyaki. To je nekaksna palacinka z rizem, zeljem, korenjem in naribano surovo posuseno ribo. Mnjami.
Nasa profesorica Lee je res zakon. V resnici je Taika, in je zato malo manj natancna glede japonskega vludnostnega govora. Je tudi vsakega objela ob prihodu. Je uciteljica anglescine in se zato lahko vedno z njo pogovarjamo tudi brez japonscine. Nam je tudi zrihtala svoj racunalnik. Peljala nas bo na vse pomembne kraje okoli Sendaia. Jutri gremo namrec gledati neke slapove v blizini Omoshiroi gore, kamor se bomo kasneje tudi povzpeli. Potem pa bomo v cetrtek prenocili v svetiscu na neki drugi gori, kjer bomo vadili zen in si sami pripravili budisticni zajtrk. Tam bomo lahko sli tudi v japonski vrelec in se kopali. V glavnem...vsi se zelo trudijo, da bi nam olajsali vse skupaj in pokazali cim vec.

Grem spat, ker me ze grdo gledajo!
Lahko noc!