Slovo in Tokyo (zmesano mesto)

Pa smo se poslovili. Na zalost. Kar se tice mene, je to ena izmed najhujsih stvari v zivljenju. Kdaj jih bom spet videla? Kdaj jih bom spet objela? Kdaj mi bodo dokoncevali stavke v japonscini, ker jih jaz ne znam...oh ja. Upam da kmalu. Za Rie vem, da pride Marca v Slovenijo, ampak za ostale pa ne vem. Komaj cakam da grem spet v Sendai. Je res tako carobno mesto. Zadnje dni smo vsak dan sli ven in se zabavali. Vsak dan smo viseli drug po drugemu in se pogovarjali, kako se bomo zabavali, ko se ponovno vidimo. Pogresam jih in jih tudi se bom.
Ampak po sestih urah poslusanja Gazette diskografije in po nekaj litrih solza, smo se dejansko napokali v Tokyo in z odprtimi usti strmeli v *nevemkateropovrsti* veliko mesto na svetu. Marija bog pomagaj kako je to vse gromozansko. Vsi hitijo, vsi so vedno na telefonih, vse je na stotinko sekunde natancno. Zakon! Hostel smo seveda nasli brez problemov, ker imamo itak vgrajene GPS sisteme v nase mozgane, tako da sploh ni panike. Sedaj pa vsak dan prezivimo v Tokyu in pohajkujemo ter nakupujemo po razlicnih predelih mesta. Potem pa stopis iz postaje v Shibuyi in zagledas gromozanski, cez celo stavbo se razprostrirajoci se Gazette poster. Dejansko to lahko dozivis samo na enem mestu na svetu. Lahko si torej predstavljate, kaj je delalo moji psihi. Vsa skupina v razmerju 3m x 20m. Juhej.
Bozicna vecerja je bila sestavljena iz kosmicev, banane in jogurta. Verjetno prvic in zadnjic v zivljenju. Bi bilo pa super, ce bi lahko priletela domov samo na bozicni vecer. Potem pa itak da seveda nazaj. V nedeljo imam namrec koncert na katerega sem cakala odkar sem obsedena s to skupino. In sedim cisto spredaj. Trenutno namrec se vedno upam, da bova z Nano prisli v zaoderje in jih bom spoznala. Ja bom!
Ljudje so seveda vljudni in prijazni, ampak je pa seveda razlika med Tokyem in Sendaiem. V Sendaiu smo se tujci pozdravljali, kot bi se dva cloveka srecala na Marsu. Tukaj...so pa tujci nekaj popolnoma navadnega. Nikogar ni, ki bi ti posvecal veliko pozornost. Vsak dan miljonkrat dozivis kulturni sok, ker je dejansko vse popolnoma drugace.
Hostel je super. Spoznala sem miljon zanimivih ljudi iz celega sveta in ravno to je najboljsa stvar glede hostlov. Zdaj ko pridem v skupno sobo, je kot da bi prisla domov. Poznas vse ki so tam in z vsakim lahko zacnes debato in zves nekaj novega.
Grem...pocasi pod tus potem pa gremo clubbing. Shin (upamo da tudi Tsubasa) nas pelje v neki klub, ker imajo punce zastonj vstop. Komaj cakam!

Kaj vse bom pogresala...

Pogresala bom profesorje, nas ljubi 7-eleven, studente, prijatelje, Tohokufukushi fakulteto, ozke ulice, center, karaoke, (ja VEM, da jih imajo tudi v Tokyu, ampak v Sendaiu imajo tak..drugacen priokus) nase ljubo stanovanje, ki nam je bilo dom pretekli mesec, Lee-sensei, Araki-sensei, Kokubunchou, book off...
Smo ze slabe volje. Jaz nocem iti. Se posebaj ne po vcerajsnji uri japonskega cajnega obreda, ko nam je profesor Naoki povedal, da je v Sendaiu resnicna Japonska. Prava Japonska.

V Tokyu in Osaki je namrec popolnoma drugacni svet. Vse je internacionalno, veliko je tujcev. Zagotovil nam je, da se nikoli vec namo pocutili kot 100% 外人(beri: tujec).
Danes smo imeli bozicno zabavo pri Araki-senseiu in je bilo super. Zabavno. Klepetali smo in gledali predstavitve preteklega tedna. Tudi ce ne bi, ampak je bilo super. Pri uri japonscine smo predelali se malo slovnice, za jutrisnjo uro, pa nam je profesorica obljubila, da bomo delali japonsko slovnico v mangah. Juhej. Pa saj vecino razumemo, samo vseeno so deli, ko se ti ne sanja, kaj so mislili s tem povedati.
Ko tole pisem, pijem zeleni caj, cakam babe, da se zrihtajo in preoblecejo. Gremo na karaoke, malo v shoping in malo v Kokubunchou. Upam, da res ne zadnjic. Dnevi potekajo hitro. Prehitro. Ce pomislim, kako sem en mesec nazaj psihirala s predpripravami na potovanje, in kako na dan odhoda sploh nisem bila navdusena nad Japonsko. (Postala sem navdusena sele, ko smo po 11h urah leta zaceli pristajati in sem zagledala Fujisan)
Potem pa prides na Japonsko in je kot da bi prisel nekam na drugi konec galaksije. Vsi stojijo v vrstah, vse je v pismenkah, vsak se ti opravici, prikloni. Pes poti imajo narejene v zraku. Onigiri lahko kupis kjerkoli, ramen lahko jes kjerkoli.
Se 190¥ pristimam za vlak pa grem. Cao!

ikemen, hosts, karaoke, zurke, Kokubuncho

Trenutno sedim na svoji postelji. Zalimana do Pakistana in nazaj. Ura pa je okoli pol dvanajstih. V kuhinji nas caka gora posode, ki bi se rada pomila. Jaz pa z enim ucesom gledam kup knjig v mojem kotu in se sprasujem, kako za vraga jih bom spravila domov. Z drugim ucesom pa skozi okno gledam studente, kako se v nedeljo dopoldne odpravljajo na dodatna predavanja na fakulteto. Ni sans da postanem profesorica na japonski fakulteti ali srednji soli. Ti profesorji vsako ziveco uro porabijo za priprave na solske ure. Vsako.
Zurka uspela. Sicer nas je bilo kar malo, ampak je bilo super. Bi bili preseneceni, kako japoncem 40% vodka sploh ni mocna, ampak sladka. No, super. Naucili smo jih plesati na pesem Magnifica in ja...dejansko je tako grozno, kot se slisi. Spekli smo tudi tono palacink, slovenskih. Nad katerimi so bili totalno navduseni. Samo se nutela je manjkala, tista iz Muellerja. Tu imajo neko tako cokoladno maso, ki pa nima okusa po cokoladi.
Vceraj pa smo sli koncno malo na ogled znamenitosti po Sendaiu, ampak prisli smo samo do gradu. Vmes ko smo tam postopali in miljonkrat slikali razgled, pa se je zacel sov samurajev, ki so na tak komicni nacin predstavili vescine z mecem. Res zakon. Smo se vse posneli. Potem pa naprej v soping. Juhej. Dejansko smo se ze zaceli sprasevati, zakaj bi se vrnili domov, kjer ni nicesar. Japonska ja res v primerjavi s slovenijio ziva. Slovenija zgleda kot puscava, s kaksnim tistim vetrom, ki zavrti balo slame sredi ceste.

slika1/kokubunchou

Vceraj sem si kupila prve the Gazette nalepke in bila cel dan navdusena. Kaj bo sele, ko bom cez 10 dni plavala po Harajuku-ju.
Na japonskem imas fante. In imas lepe fante. In imas hoste, to pa so lepi fantje, ki prodajajo svojo druzbo. (Ampak samo svojo druzbo, baje, da se ga se dotaknit ne smes) Najprej smo bile res navdusene, kako so simpaticni in lepi in vse, ko pa so nam japonke sporocile, da ti bo verjetno za eno pjaco z njim zaracunal 1000¥ smo se odlocile, da jih bomo samo gledale. (Jaz seveda se slikala)
Danes gremo ponovno na karaoke, z JAPONCI, in bomo ponovno pet ur uzivali ob petju in zuranju. Prisezem, prva stvar, ko me pridete obiskat na japonsko je, da vas peljem na karaoke. Legendarno. Japonci vse stvari naredijo tako, da lahko maksimalno uzivas.
Samo se 8 dni =( jaz ne grem iz Sendaia.

Predstavitev in kako se pocasi poslavljamo od Sendaia

Vedno se mi to zgodi, vedno, ko se navezem na neki prostor. Tudi ce grem v London za tri dni, ratam ze po prvem dnevu zalostna, ker vem, da bom morala oditi cez dva dni. Beda svetovna. Ja, tudi cas v Sendaiu se nam pocasi izteka, saj bomo tukaj samo se 11 celih dni. Pa nihce noce oditi. Vsi smo se navezali na popolni, precudoviti, japonski faks 東北福祉大学, na potko ko gremo na fakulteto, na jedilnico, na center Sendaia, na profesorje... Mogoce mi pa bo profesorica Lee pustila, da ostanem tukaj. Lahko pometam po kampusu. Samo da ostanem tukaj in vsake toliko casa opazujem zivo roznato nebo. Res lepo.
Danes smo uspesno prestali predstavitev pred 150 japonskimi studenti. In ja, pisem blog, torej sem se ziva. Vceraj zvecer sva sla z enim izmed studentov po hrano, potem pa smo do pozno ponoci, vadili predstavitve v gromozanski predavalnici. Kar me je najbolj navdusilo je to, da so tukaj profesorji dejansko poslusali tvojo predstavitev in jo komentirali. V Sloveniji je to bolj redek pojav. Tu pa so postavljali vprasanja in se zanimali, kako za vraga ima lahko slovenscina srednji spol. Nimam pojma.
Danes zjutraj smo ze zbudili se ponoci in za trenutek smo zacutili pravo zimo, saj je pihal tako hladni veter, da nas je premrazilo do kosti. Na fakulteto smo se spokali okoli desetih in ob pol enajstih zaceli predstavitev. Predstavitev je bila namenjena japonskim studentom. Profesorji zelijo, da bi bili ti bolj motivirani, saj med predavanji nic ne komentirajo, nic ne sprasujejo in se nikoli ne strinjajo. Hocejo jih spodbuditi k individualnemu razmisljanju, saj ga je po njihovem mnenju premalo.
Po predstavitvi smo sli s profesoricami Lee in Mushiake na kosilo v eno izmed najbolj prefinjenih restavracij na Japonskem. Vsi lacni, smo na krozniku dobili tri koscke mesa. Jah...japonski stil torej.
V petek bomo praznovali moj rojstni dan in bomo imeli Palacinka party. Povabili smo res ogromno ljudi in jih bomo naucili, kaksne so pravilne palacinke. Komaj cakam.
Samo se 17 dni do Gazette koncerta =) se ze pripravljam!

Kako sem postala otaku

Otaku, beri kot preveliki navdusenec nad mangami. Ampak jaz nisem...res ne! Danes smo sli ponovno v center mesta po res ugodne mange. Ena manga pride okoli 80 centov in smo vsi res navduseni. Tako da ja, kupila sem si celotno zbirko Lovelessa. Juhej. Se bom naucila japonscino preko branja mang. Kako bodo profesorji ponosni.
V glavnem...na fakulteti se vsak dan pripravljamo na nastop, ki se priblizuje kar hitro...sreda bo cez dva dni. Po eni strani nas pa to sploh nic ne briga, saj gremo zurat ob vsakem prostem trenutku.
Vceraj smo sli v mesto, zvecer. Ze po dnevi vidis, po domace povedano 'vsega svasta' ampak zvecer... Najprej smo sli pogledati znameniti Hikari Peijento (Sprevod luck), ki izgleda nekako takole.

Res...zelo lepo in v primerjavi z luckami v Sendaiu, Ljubljana zgleda kot zakotna vasica, ki nima denarja za normalno kolicino luck. Ljudi seveda ogromno in bi si clovek mislil, da bo enostavno dobiti cloveka, ki bi nas slikal vse skupaj. Ampak...NE. Po nekaj casa sem dejansko najdla par, ki ju moja bela koza ni prestrasila in sem ju prasala, ce bi nas lahko slikali. Uporabila sem vljudnostni govor najvisje stopnje. Jaa!! Ceprav se ga ucimo ze 2 leti, ga prakticno se nikoli nisem uporabila, ampak...tokraj sem in je bilo, khm...ponosno. Potem je se ena stara gospa, ki je stala zraven rekla, da sem super. Da govorim japonsko super.
Kljub vsem opozorilom, da naj se izogibamo Kokubunchouja, smo seveda morali iti pogledati jakuze (beri: japonska mafija) in host klube (beri: zahodnjaski striptiz bari) in ja...enkrat smo preziveli in ne gremo vec. Vsaj ne brez japoncev. Ker v Sendaiu sploh ni tujcev, smo ze tako ali tako izstopali. Kar je seveda motece, ampak malo nevarno ce se sprehajas po Kokubunchou. No saj. Ne gremo vec.
Japonske zenske dajejo res modo pred zimo in mrazom. Ceprav res nimamo snega in vsak dan okoli 13 stopinj, s kiklicami in brez zab, po nase res ne mores preziveti. Katastrofa.
Jutri imam pa rojstni dan in bom polnoletna. Ja, Katja Sifkovic bo lahko legalno kupovala alkohol na vseh celinah. Profesorica nam je vsem narocila gromozansko torto in baje, da se bomo jutri najedli cokolade. Juhej, komaj cakamo.

Studiramo, studiramo in studiramo

Ravnokar sem dokoncala se en dnevnik v japonscini. Uf, ko pridem domov, grem lahko direktno za tolmaca ali prevajalca na sodisce. Dnevi potekajo hitro, prehitro. Vecinoma se ucimo, se pripravljamo na predstavitev, ki jo imamo v sredo. Nastop pred 200 ljudmi, bom prezivela. Upam. Vsak bo moral govoriti okoli 10min v japonsini in ja...govorim o ucenju tujih jezikov v sloveniji. Pri nas vsak zna vsaj dva jezika, ce ne drugega, pa vsaj Hrvascino. Tukaj pa ne. Ni sans. Govorijo samo japonsko in mogoce kdo govori  anglesko.
Sem pa videla dentalno ambulanto. No, seveda ni tako kot pri nas. Imajo neko tako manufakturo, kjer je okoli 10 stolov v eni ambulanti. Lahko si potem predstavljate, da ljudje ne cakajo v vrsti, ker tudi narocanje poteka drugace. (Mami, mislim da z doktorjem lahko zacela dentalno manufakturo, haha)
Vsak dan na faksu je zakon. Se vedno strmijo v nas in dejansko mislijo, da NE govorimo japonsko. Kako da jim ni jasno? Potem pa gres mimo japoncev in te zacnejo takoj opravljati, tujec, tujka...haha, mi se jim pa samo smejimo nazaj in seveda opravljamo.  Tujcev seveda ni nic.
Danes se je pa zgodilo nekaj nepricakovanega. Dopizilo nam je zivljenje brez cokolade in sta se Katerina in Anja odpravili po cokoladni sladoled in cokolado. Ou jea! Tudi za kosilo smo kuhali sami...sedaj imamo miljon kil riza in bomo vsak dan skuhali. Upam no...bi bilo ze nevljudno, da pustimo. Skuhali smo neko tako pasto iz korenja, kalckov, zelja, koruze in piscanca. Mnjami!
Ali veste da na japonskem vsi nosijo maske. Take maske, kot jih imajo zobozdravniki.

Ce na japonskem dobis prehlad, ga imas en mesec. Vsi namrec nosijo maske, da ne bi okuzili drugih ljudi. Rajse pozirajo svoje bacile cel dan, kot pa da bi okuzili se koga drugega. Nosijo pa jih seveda cel dan. Cel dan. Tako da ja, itak da imajo potem prehlad skoraj cel mesec, kot pa da bi koga drugega okuzili.
Pa se enkrat povem no, da zares razumete in ozavestite. VSI SO VLJUDNI. Od najbolj kul/zajebanega tipa, do otroka starega 7 let. Vsak se ti priklone, ce gres mimo njih. Vsak rece hvala, vsak se opravici ce se te ponesreci butne, vsi stojijo v vstah. Vse je logicno. Super je.

home stay in kako sem prezivela surovo hobotnico

Ojla!

Saj jaz jem sushi. Susi imam res zelo rada in kljub temu, da vem da je to surova riba, ima to meso in riba bozanski okus. Ampak ne, surovo hobotnico v nekem testu pa ne prebavljam. Ok, jo prebavljam ravno toliko, kot veliko zlico wasabija.
V glavnem, danes smo sli na dvodnevni home stay pri japonski druzini. Zakon je biloo!! Res...spala sem pri druzini studentke Chie in njene druzine. Ima se dve sestri in enega brata. Ena sestra zivi v Tokyu, ena pa je v puberteti, zato sem celi cas prezivela s Chie, njenim bratom Daiskejem in sosolcem Keiskejem. Res dva izmed najbolj lustnih otrok na svetu. Mimogrede...vceraj sem doktorirala iz travnatih pokemonov in japonske igre s kartami Enke. Super druzina so, popolnoma japonska. Ja vem! No v glavnem. Prvi dan smo sli zvecer na sushi, potem pa malo gledali sesti del Harry Potterja in sli spat. Danes pa smo sli v kino gledat zadnji del, malo v soping in v neki kip, v katerem je tudi muzej. Konc hudo. Res.
Me je pa res presenetilo, da imajo doma v hisi futone za spanje in namesto stolov okoli mize, tiste velike blazine. Torej, ni stolov. Danes je bilo pa ze vredu. Po treh dneh konstantnega ne-cutenja noge, sem se navadila in celo sedela 1h brez premikanja nog. Yatta! (uspelo mi je!)
Drugace pa so ze majhni otroci zelo vljudni. Oba sta ze pri desetih letih obvladala vse kar nekateri slovenci ne obvladajo po 70 letih. Res...pri vecerji sta drug drugemu nalivala caj in vedno rekla hvala in vse...res. Pa samo 10 let.

Zivjo!

Sem prisla nazaj iz dvodnevenga pohajkovanja po Akita-ken. Z busom smo sli do Acota, meniha, ki zivi v templju. Kaksen tempelj. Da se ti zmesa. Pogooglejte OTERA poglejte kje smo spali dva dni in se imeli super. 

Najprej nas je peljal po trgovinah v neki majhni vasici, kjer smo si lahko ogledai izdelke iz lesa japonske cesnje Sakure. Res lepo. Potem pa smo sli v japonsko kopalisce ofuro. V tako vroci vodi, da prezivis, je treba pa trenirat. Mi smo ven spokale kar kmalu, saj ti vrocine bruha v glavo toliko, da ni sans da prezivis. Najprej nam je sicer Aco kupil karte in potem smo sle z njegovo prijateljico notri v preoblacilnico. V ofuru si namrec gol. Ja no in potem smo se tam slekle in se spokale v vrelo vodo. Moski in zenske se kopajo pa loceno. (Smo kasneje izvedeli, da loceno tudi spijo, tko da ja...itak da pol nihce ne seksa)

Po ofuru smo sli v samurajski muzeeeeej in ce komurkoli samuraji in ninje niso oh in sploh zakon potem tam takoj postane najvecji navdusenec. Imas miljon vrst katan in mecev, nozev in oklepov. Tako kot kaze v filmu Poslednji samurai. Zdej hocem katano.

Zvecer smo ga pili z Acotovo druzino inse pripravili na naslednji dan. Naslednji dan, ko bomo izvajali zazen. No to je meditacija, ki ponavadi traja 40min. Torej, najprej stiopis z levo nogo v sobo, se priklonis zidu, potem se obrnes se priklonis budi, se se enkrat obrnes k zidu, se vsedes in 40min ne razmislas o nicemer. Sem ugotovila, da ce razmisljas 'ne razmisljaj o nicemer' ne velja. Ups... No v glavnem, sedeti moras pod tursko...to tisto tursko, ko noge nekako zataknes za kolk in mene je po 10min zacelo vse tako boleti, da sem mislila, da bo to moj konec. Ampak ni bil no, sem se malo premaknila in nekako prezivela vse skupaj. Ampak, da smo si na jasnem...nikoli vec! Po tem smo imeli tradicionalni budisticni zajtrk in verjeli ali ne, kepico riza na vodi in malo trave smo jedli malo vec kot pol ure. Hahahaha, dejansko je ves smisel tega zajtrka, da tam na miljon nacinov zlagas zlice in servetke. Res zelo zanimivo, ampak da bi si pa izbrala tak zivljenski stil. Grem raje v Loccitane po novo kolekcijo krem.

Ponoci smo spali na futonih in sedaj lahko zatrdim, da je spanje na tleh zakon. Tako dobrega spanca pa ze dolgo ne. Pa tudi vse je tako mehko, da zjutraj noces in noces vstati.

Jutri gremo na home stay. Vsak bo s svojo japonsko druzino prezivel vikend. Komaj cakam!

Lep pozdrav!

PS Dobili smo riiiiz in znamo uporabljati kuhalnik!

1002 stopnici

Preziveli celodnevno pohajkovanje po majhni, zelo majhni, cisto mini vasici Yamagate. Najprej smo se sprehodili po soteski in potem po sprehodu, ki je trajal 4h prisli do 1002 stopnice, po katerih smo se pa vzpeli do templja(otere). Sli smo okoli 6h zjutraj, zato smo bili v soteski popolnoma sami z nekaj pticami in drvenjem vode. Bozansko. Res, bozansko. Glede tempeljev pa samo to...saj prvi je super, pa drugi tudi, samo potem pa rata ze malo, khem...enako. So pa tako lepi in japonski in zanimivi...ko se svetijo tam v gozdu in izgledajo tako tradicionalno japonski.

V tempju smo izdelali svojo posodo, ki jo bomo dobili zadnji teden preden odrinemo naprej po Japonski. Ampak pomembnejse...dobili smo jabolka! Taka OGROMNA! Eno jabolko je v trgovini 4,5E in si ga itak ne moremo privosciti. Tako da smo danes za vecerjo pojedli jabolko. Mnjam

Prehodili smo 1002 stopnici in grem stavit, da bomo jutri crknili od bolecin. Ampak smo prisli. Skupaj z najbolj starimi babicami, ki so zgledale 130 let stare. Dejansko sem se na neki tocki pocutila kar slabo, ker smo bili v glavo rdeci, babica pa pogumno mimo nas. Lahko reces samo WAU.

Glede hrane...HUJSAMO. Ker je vse sladko, od jogurta, do kosmicev, do kruha in ne moremo jesti nic. Nasli smo nek navadni jogurt, ki je brez dodanih sladil in nekaksno mleko, s katerim se da prezivet. Torej, dan zacnemo s kaksno banano in jogurtom, potem cel dan nic, popoldne nekaksne vrste rezanci v juhi, zvecer pa spet kaksno sadje ali pa rakov cips. 

Hrana je vsa popolnoma brez mascob. Nihce nima problemov s prebavo, ker je vse samo na osnovi ribe/riza in zelenjave. Je pa res cudno, da sta riz in zeleni caj, dve najdrazji stvari v trgovini. Je rekla profesorica Lee, da nam bo jutri kupila 5kg riza, da moramo jesti riz, ko smo na Japonskem. Res smo ji hvalezni. 

Folk je res super. Sicer so zelo zadrzani, ampak studenti, s katerimi se druzimo so super. So nekako kar ponosni, da se lahko sprehajajo z nami. Vadimo japonscino vsak dan in z vsakim stavkom, ki ga po domace /zaj***/　se naucim nekaj novega, kar je seveda super. Vsi so tako vljudni in zaupanja vredni. Koles pred fakulteto sploh ne zaklepajo, ker je logicno jasno, da se koles ne krade. Torbico lahko brez problema pustis kjerkoli, ker ni nobenega strahu, da bi ti kdo kaj ukradel.

Smo ugotovili, da pa so izredno sramezljivi na ljubezenskem podrocju. Haha. Nikjer nobenega para. Ampak so skupaj, pravijo. Nevem.

Po tem ko nam je fakulteta placala karte za avtobusni prevoz za jutri pa smo sli se malo po nakupih. V slovenski Bigbang. O moj bog. Ce pa to ni tehnologije pa je ni nikjer...vse se sveti in mizika in se vrti. Marija bog pomagaj... Cene pa so malo cenejse kot pa pri nas, tako da mislim, da ne bomo sli v neke pretirane nakupe. Imas pa stvari, ki bi jih imel v sekundi, ce bi imel miljon evrov.

Tole je yamadera. Do tu smo danes preplezali.

Jutri gremo vaditi Zazen v neke rovte od Japonske, ker pa se bomo tudi kopali v vrelcu. Komaj cakamo. Tukaj imamo vecer in gremo pocasi spat.

Lep pozdrav iz soncne Japonske!

PS Nikoli, ampak res NIKOLI kupovat kave v JAPONSKEM Starbucksu.

Sendai, mesto kjer se sanje uresničijo

Tole je pa noro konc hudo. Jst ni sans da pridem nazaj v slovenijo! Imamo se najbolj super! Prvi dan smo sicer skoraj umrli na destinaciji Sendai. Sli smo namrec Ljubljana-Frankfurt-Narita-Shinjuku/Tokyo-Sendai in na eni tocki sem dejansko mislila, da bom crknila. Ampak dobro, smo prispeli v sendai in se takoj odlocili, da ni sans, da gremo nazaj.
Mesto je res tako eno izmed najlepsih (mogoce res samo zaradi japoncev in japonscine) ampak vseeno. Vse   cveti rdece in rumeno, vsi govorijo japonsko, vsi so tako prijazni in vljudni. Oh ja, v primerjavi z njimi, smo slovenci res totalni barbari.
Zivimo v hisici cisto zraven faksa. Je cisto japonskega stila z kuhinjo, skupno spalnico in japonsko kopalnico. Kopalnica je dejansko ena izmed najbolj genialnih izumov japoncev. Imas v bistviu dve sobi. V prvi je umivalnik in pralni stroj, v drugi pa tus in tako majhno banjo, ki se napolni z vodo. WC je seveda ogrevan, z glasbo in avtomatskim ciscenjem. Kaj vse se spomnijo.

Prvi dan so nam bodoci sosolci Takuya, Chie, Rie, Kentaro, Daichi, Mami...naredili kosilo. Spekli so nam okonomiyaki. To je nekaksna palacinka z rizem, zeljem, korenjem in naribano surovo posuseno ribo. Mnjami.
Nasa profesorica Lee je res zakon. V resnici je Taika, in je zato malo manj natancna glede japonskega vludnostnega govora. Je tudi vsakega objela ob prihodu. Je uciteljica anglescine in se zato lahko vedno z njo pogovarjamo tudi brez japonscine. Nam je tudi zrihtala svoj racunalnik. Peljala nas bo na vse pomembne kraje okoli Sendaia. Jutri gremo namrec gledati neke slapove v blizini Omoshiroi gore, kamor se bomo kasneje tudi povzpeli. Potem pa bomo v cetrtek prenocili v svetiscu na neki drugi gori, kjer bomo vadili zen in si sami pripravili budisticni zajtrk. Tam bomo lahko sli tudi v japonski vrelec in se kopali. V glavnem...vsi se zelo trudijo, da bi nam olajsali vse skupaj in pokazali cim vec.

Grem spat, ker me ze grdo gledajo!
Lahko noc!

Letalska karta

Danes smo končno rezervirali. Da, tako je. Rezervirali letalsko karto. Po neštetih urah brskanja po netu, po neštetih preštudiranih prevoznikih in alternativnih destinacijah pristanka letimo Ljubljana-Frankfurt-Tokyo. Tako, kot miljoni drugih, ki sem jih počekirala med poletnimi počitnicami. Sedaj pa na vrsto pride čakanje in odštevanje in dojemanje same sebe, da se bom končno fizično spravila na Japonsko. Najprej v Sendai na študijsko izmenjavo potem pa na enomesečno popotovanje po največjih obmorskih rovtah, kot seveda tudi centra Tokya, Osake, Kyota. Zakon bo. Zakon bo vse od živčnega tekanja po letališču do popoldanskega bento obroka v kilometerskih parkih, do Gazette koncerta, do večernih karaok na Roppongiju.

Sendai.Glavno mesto Miyagi prefekture (beri: Kranj je glavno mesto Gorenjska prefektura) in je malo večje kot tri Slovenije ter ima okoli 1.300.000 prebivalcev. Ker je na severu Japonske bomo tja prišli v okoli 0°C. Super. Mesto pa je postalo uradno, z uradnim nazivom, s še današnjim zapisom pismenk 1.4.1989.

Malo več pa naslednjič, ko dejansko pridem tja.

LP