Smo ze slabe volje. Jaz nocem iti. Se posebaj ne po vcerajsnji uri japonskega cajnega obreda, ko nam je profesor Naoki povedal, da je v Sendaiu resnicna Japonska. Prava Japonska.
Danes smo imeli bozicno zabavo pri Araki-senseiu in je bilo super. Zabavno. Klepetali smo in gledali predstavitve preteklega tedna. Tudi ce ne bi, ampak je bilo super. Pri uri japonscine smo predelali se malo slovnice, za jutrisnjo uro, pa nam je profesorica obljubila, da bomo delali japonsko slovnico v mangah. Juhej. Pa saj vecino razumemo, samo vseeno so deli, ko se ti ne sanja, kaj so mislili s tem povedati.
Ko tole pisem, pijem zeleni caj, cakam babe, da se zrihtajo in preoblecejo. Gremo na karaoke, malo v shoping in malo v Kokubunchou. Upam, da res ne zadnjic. Dnevi potekajo hitro. Prehitro. Ce pomislim, kako sem en mesec nazaj psihirala s predpripravami na potovanje, in kako na dan odhoda sploh nisem bila navdusena nad Japonsko. (Postala sem navdusena sele, ko smo po 11h urah leta zaceli pristajati in sem zagledala Fujisan)
Potem pa prides na Japonsko in je kot da bi prisel nekam na drugi konec galaksije. Vsi stojijo v vrstah, vse je v pismenkah, vsak se ti opravici, prikloni. Pes poti imajo narejene v zraku. Onigiri lahko kupis kjerkoli, ramen lahko jes kjerkoli.
Se 190¥ pristimam za vlak pa grem. Cao!
Ni komentarjev:
Objavite komentar