Pa smo se poslovili. Na zalost. Kar se tice mene, je to ena izmed najhujsih stvari v zivljenju. Kdaj jih bom spet videla? Kdaj jih bom spet objela? Kdaj mi bodo dokoncevali stavke v japonscini, ker jih jaz ne znam...oh ja. Upam da kmalu. Za Rie vem, da pride Marca v Slovenijo, ampak za ostale pa ne vem. Komaj cakam da grem spet v Sendai. Je res tako carobno mesto. Zadnje dni smo vsak dan sli ven in se zabavali. Vsak dan smo viseli drug po drugemu in se pogovarjali, kako se bomo zabavali, ko se ponovno vidimo. Pogresam jih in jih tudi se bom.
Ampak po sestih urah poslusanja Gazette diskografije in po nekaj litrih solza, smo se dejansko napokali v Tokyo in z odprtimi usti strmeli v *nevemkateropovrsti* veliko mesto na svetu. Marija bog pomagaj kako je to vse gromozansko. Vsi hitijo, vsi so vedno na telefonih, vse je na stotinko sekunde natancno. Zakon! Hostel smo seveda nasli brez problemov, ker imamo itak vgrajene GPS sisteme v nase mozgane, tako da sploh ni panike. Sedaj pa vsak dan prezivimo v Tokyu in pohajkujemo ter nakupujemo po razlicnih predelih mesta. Potem pa stopis iz postaje v Shibuyi in zagledas gromozanski, cez celo stavbo se razprostrirajoci se Gazette poster. Dejansko to lahko dozivis samo na enem mestu na svetu. Lahko si torej predstavljate, kaj je delalo moji psihi. Vsa skupina v razmerju 3m x 20m. Juhej.
Bozicna vecerja je bila sestavljena iz kosmicev, banane in jogurta. Verjetno prvic in zadnjic v zivljenju. Bi bilo pa super, ce bi lahko priletela domov samo na bozicni vecer. Potem pa itak da seveda nazaj. V nedeljo imam namrec koncert na katerega sem cakala odkar sem obsedena s to skupino. In sedim cisto spredaj. Trenutno namrec se vedno upam, da bova z Nano prisli v zaoderje in jih bom spoznala. Ja bom!
Ljudje so seveda vljudni in prijazni, ampak je pa seveda razlika med Tokyem in Sendaiem. V Sendaiu smo se tujci pozdravljali, kot bi se dva cloveka srecala na Marsu. Tukaj...so pa tujci nekaj popolnoma navadnega. Nikogar ni, ki bi ti posvecal veliko pozornost. Vsak dan miljonkrat dozivis kulturni sok, ker je dejansko vse popolnoma drugace.
Hostel je super. Spoznala sem miljon zanimivih ljudi iz celega sveta in ravno to je najboljsa stvar glede hostlov. Zdaj ko pridem v skupno sobo, je kot da bi prisla domov. Poznas vse ki so tam in z vsakim lahko zacnes debato in zves nekaj novega.
Grem...pocasi pod tus potem pa gremo clubbing. Shin (upamo da tudi Tsubasa) nas pelje v neki klub, ker imajo punce zastonj vstop. Komaj cakam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar