Pa smo ze v Osaki...mesto zurke! In zakon ljudi!
Pred Osako smo dva dni preziveli se v Nari, kjer smo se spocili od vsega zuranja in ne-spanja. Naspali in spocili smo se v mini hostelu takoj zraven zelezniske postaje. Nara je res lepa. Pokrajina in parki in srne. Ja seveda, tako kot tisoci ljudi, ki pridejo v Naro, tudi me nismo izstopale iz povprecja, tako da smo kupile hrano za srne in jih skoraj celi dan hranile. Kljub temu, da me je modrostni zob ubijal vsako minuto, sem prezivela in se spravila v Osako.
Odkar smo na japonskem smo dali skozi kar nekaj zelezniskih postaj, ampak tako zakomplicirane in nelogicne, kot jo imajo v Osaki pa se nismo videle. Po tem ko smo se vozile gor in dol mimo nase postaje 2h smo enkrat dejansko izstopline na pravilni postaji in prisle do hostla. Ponovno spoznale miljon super folka s katerim smo celo noc peli na karaokah. Trenutno grem v trgovino po onigiri potem pa na nomihodai.
Se vidimo!
četrtek, 6. januar 2011
sobota, 1. januar 2011
Tokyo, Koncert in Klopice na Odaibi
Tokyo res super. Ima nekaj tistega, ki ti zagotovi, da ga nikoli v zivljenju ne bos pozabil. Najprej sem bila malo proti vsemu sundru in nemiru, ampak po tistem trenutku, ko spoznas nekaj super ljudi, na vse kar pozabis. Ryuske, Hiro, Shin, Mike...vsi so super in do konca zivljenja se bom vracala v ta hostel. Cene drugega pa zaradi spominov. Najbolj so mi smesni zajebani tipi v crnih usnjenih jaknah, tezkimi kovinskimi cevlji, ki tekmujejo cigav telefon je bolj ziva roza barve in kateri kuza ima vecjo vijolicno masnjo. Haha. Ampak dejansko res. Se vozis s podzemno in nasproti tebe sedi tip napravljen v crno in modro, potem pa v dolocenem trenutku iz zepa potegne roza telefon. Pa takih vsak dan vidis 300. Reces si, da to lahko dozivis samo na Japonskem.
Ja, koncno po 4 letih sem dozivela Gazette koncert. Da, tako je, bilo je popolno. Popolno. V dolocenem trenutku med koncertom si kar zacnes ponavljati v glavi, kot mantro. Popolni ste, popolni ste. Glas pevca Rukija je bil tako bozanski, da bi ga lahko do konca zivljenja poslusal peti, pa ne bi bilo zapravljeno zivljenje. Z Nano sva sedeli cisto spredaj, tako da sem jih imela skoraj cisto pred sabo. Sem ga imela cisto pred sabo. Koncert je trajal skoraj stiri ure in na koncu so bili vsi res res res utrujeni, tako da smo jim dovolili, da odidejo. Ruki je na koncu povedal se nekaj vzpodbudnih besed, o tem, kako moramo slediti vsem vrstam sanj, tudi ce mislimo, da se ne bodo nikoli uresnicile...ipd. Potem pa se je v nekem trenutku ustavil in smrknil v mikrofon. Itak smo vsi takoj pogledali na veliki ekran in videli da joka. Jaz? Takoj v jok, logicno. Oz, ne samo jaz, ampak cela dvorana. Potem pa kamera pokaze se nas, publiko in Gazette vidijo, da tudi mi jokamo. Na koncu smo skupaj jokali. Jaz in Nana upraviceno! Sva iz Evrope! Ruki je se nekajkrat rekel, da naj ne jokamo, ker se bodo vrnili. Saj vem, ampak vseeno. Pogresala jih bom. Trenutno imam ze abstinencno krizo.
Video posnetek super pesmi
Zadnje dni v Tokyu smo preziveli s pivom v roki. Malo za hec, malo pa tudi res. Ce izvzamemo dejstvo, da sem v Tokyu spoznala ljubezen mojega zivljenja, pa lahko recem, da je bilo tokrat slovo kar lahko. Tako je, to mislim zelo sarkasticno.
Vse itak ne more iti po nacrtih in situacija polnih avtobusov je pripeljala do dejstva, da smo dobile tudi nekaj prijateljev, ki so brezdomci.
Noc smo prezivele na karaokah, ker so bili vsi hostli polno rezervrani, kmalu zjutraj pa smo se odpravile spat na klopce na Oadaibi *glej sliko* sele ko smo se naspale, smo ugotovile, da okoli nas spi kar nekaj brezdomcev. Ampak ja, to je zivljenje, v pravem pomenu besede.
Trenutno sem v Kyotu in smo ravno po novem letu. Novo leto smo preziveli v druzbi dveh Nemcev, Americanom, dvema Nizozemcema in je bilo super. Najprej smo se v hostlu igrali pivske igrice, potem pa smo se odpravili v tempelj, kjer so nam iz telesa na budisticni nacin izbili 108 grehov. Upam, da sem sla v minus. Kyoto je precudovito mesto in ljudje so izjemno prijazni, ampak ce jih primerjas z ljudmi v Tokyu, so po mojem mnenju malo bolj zaprti. Tako nebogljeni so. Ko smo odstevali do novega leta in ko smo se zaceli objemati so nas gledali, ko da smo klovni.
Grem na karaoke. Se vidimo kmalu!
Ja, koncno po 4 letih sem dozivela Gazette koncert. Da, tako je, bilo je popolno. Popolno. V dolocenem trenutku med koncertom si kar zacnes ponavljati v glavi, kot mantro. Popolni ste, popolni ste. Glas pevca Rukija je bil tako bozanski, da bi ga lahko do konca zivljenja poslusal peti, pa ne bi bilo zapravljeno zivljenje. Z Nano sva sedeli cisto spredaj, tako da sem jih imela skoraj cisto pred sabo. Sem ga imela cisto pred sabo. Koncert je trajal skoraj stiri ure in na koncu so bili vsi res res res utrujeni, tako da smo jim dovolili, da odidejo. Ruki je na koncu povedal se nekaj vzpodbudnih besed, o tem, kako moramo slediti vsem vrstam sanj, tudi ce mislimo, da se ne bodo nikoli uresnicile...ipd. Potem pa se je v nekem trenutku ustavil in smrknil v mikrofon. Itak smo vsi takoj pogledali na veliki ekran in videli da joka. Jaz? Takoj v jok, logicno. Oz, ne samo jaz, ampak cela dvorana. Potem pa kamera pokaze se nas, publiko in Gazette vidijo, da tudi mi jokamo. Na koncu smo skupaj jokali. Jaz in Nana upraviceno! Sva iz Evrope! Ruki je se nekajkrat rekel, da naj ne jokamo, ker se bodo vrnili. Saj vem, ampak vseeno. Pogresala jih bom. Trenutno imam ze abstinencno krizo.
Video posnetek super pesmi
Zadnje dni v Tokyu smo preziveli s pivom v roki. Malo za hec, malo pa tudi res. Ce izvzamemo dejstvo, da sem v Tokyu spoznala ljubezen mojega zivljenja, pa lahko recem, da je bilo tokrat slovo kar lahko. Tako je, to mislim zelo sarkasticno.
Vse itak ne more iti po nacrtih in situacija polnih avtobusov je pripeljala do dejstva, da smo dobile tudi nekaj prijateljev, ki so brezdomci.
Noc smo prezivele na karaokah, ker so bili vsi hostli polno rezervrani, kmalu zjutraj pa smo se odpravile spat na klopce na Oadaibi *glej sliko* sele ko smo se naspale, smo ugotovile, da okoli nas spi kar nekaj brezdomcev. Ampak ja, to je zivljenje, v pravem pomenu besede.
Trenutno sem v Kyotu in smo ravno po novem letu. Novo leto smo preziveli v druzbi dveh Nemcev, Americanom, dvema Nizozemcema in je bilo super. Najprej smo se v hostlu igrali pivske igrice, potem pa smo se odpravili v tempelj, kjer so nam iz telesa na budisticni nacin izbili 108 grehov. Upam, da sem sla v minus. Kyoto je precudovito mesto in ljudje so izjemno prijazni, ampak ce jih primerjas z ljudmi v Tokyu, so po mojem mnenju malo bolj zaprti. Tako nebogljeni so. Ko smo odstevali do novega leta in ko smo se zaceli objemati so nas gledali, ko da smo klovni.
Grem na karaoke. Se vidimo kmalu!
petek, 24. december 2010
Slovo in Tokyo (zmesano mesto)
Pa smo se poslovili. Na zalost. Kar se tice mene, je to ena izmed najhujsih stvari v zivljenju. Kdaj jih bom spet videla? Kdaj jih bom spet objela? Kdaj mi bodo dokoncevali stavke v japonscini, ker jih jaz ne znam...oh ja. Upam da kmalu. Za Rie vem, da pride Marca v Slovenijo, ampak za ostale pa ne vem. Komaj cakam da grem spet v Sendai. Je res tako carobno mesto. Zadnje dni smo vsak dan sli ven in se zabavali. Vsak dan smo viseli drug po drugemu in se pogovarjali, kako se bomo zabavali, ko se ponovno vidimo. Pogresam jih in jih tudi se bom.
Ampak po sestih urah poslusanja Gazette diskografije in po nekaj litrih solza, smo se dejansko napokali v Tokyo in z odprtimi usti strmeli v *nevemkateropovrsti* veliko mesto na svetu. Marija bog pomagaj kako je to vse gromozansko. Vsi hitijo, vsi so vedno na telefonih, vse je na stotinko sekunde natancno. Zakon! Hostel smo seveda nasli brez problemov, ker imamo itak vgrajene GPS sisteme v nase mozgane, tako da sploh ni panike. Sedaj pa vsak dan prezivimo v Tokyu in pohajkujemo ter nakupujemo po razlicnih predelih mesta. Potem pa stopis iz postaje v Shibuyi in zagledas gromozanski, cez celo stavbo se razprostrirajoci se Gazette poster. Dejansko to lahko dozivis samo na enem mestu na svetu. Lahko si torej predstavljate, kaj je delalo moji psihi. Vsa skupina v razmerju 3m x 20m. Juhej.
Bozicna vecerja je bila sestavljena iz kosmicev, banane in jogurta. Verjetno prvic in zadnjic v zivljenju. Bi bilo pa super, ce bi lahko priletela domov samo na bozicni vecer. Potem pa itak da seveda nazaj. V nedeljo imam namrec koncert na katerega sem cakala odkar sem obsedena s to skupino. In sedim cisto spredaj. Trenutno namrec se vedno upam, da bova z Nano prisli v zaoderje in jih bom spoznala. Ja bom!
Ljudje so seveda vljudni in prijazni, ampak je pa seveda razlika med Tokyem in Sendaiem. V Sendaiu smo se tujci pozdravljali, kot bi se dva cloveka srecala na Marsu. Tukaj...so pa tujci nekaj popolnoma navadnega. Nikogar ni, ki bi ti posvecal veliko pozornost. Vsak dan miljonkrat dozivis kulturni sok, ker je dejansko vse popolnoma drugace.
Hostel je super. Spoznala sem miljon zanimivih ljudi iz celega sveta in ravno to je najboljsa stvar glede hostlov. Zdaj ko pridem v skupno sobo, je kot da bi prisla domov. Poznas vse ki so tam in z vsakim lahko zacnes debato in zves nekaj novega.
Grem...pocasi pod tus potem pa gremo clubbing. Shin (upamo da tudi Tsubasa) nas pelje v neki klub, ker imajo punce zastonj vstop. Komaj cakam!
Ampak po sestih urah poslusanja Gazette diskografije in po nekaj litrih solza, smo se dejansko napokali v Tokyo in z odprtimi usti strmeli v *nevemkateropovrsti* veliko mesto na svetu. Marija bog pomagaj kako je to vse gromozansko. Vsi hitijo, vsi so vedno na telefonih, vse je na stotinko sekunde natancno. Zakon! Hostel smo seveda nasli brez problemov, ker imamo itak vgrajene GPS sisteme v nase mozgane, tako da sploh ni panike. Sedaj pa vsak dan prezivimo v Tokyu in pohajkujemo ter nakupujemo po razlicnih predelih mesta. Potem pa stopis iz postaje v Shibuyi in zagledas gromozanski, cez celo stavbo se razprostrirajoci se Gazette poster. Dejansko to lahko dozivis samo na enem mestu na svetu. Lahko si torej predstavljate, kaj je delalo moji psihi. Vsa skupina v razmerju 3m x 20m. Juhej.
Bozicna vecerja je bila sestavljena iz kosmicev, banane in jogurta. Verjetno prvic in zadnjic v zivljenju. Bi bilo pa super, ce bi lahko priletela domov samo na bozicni vecer. Potem pa itak da seveda nazaj. V nedeljo imam namrec koncert na katerega sem cakala odkar sem obsedena s to skupino. In sedim cisto spredaj. Trenutno namrec se vedno upam, da bova z Nano prisli v zaoderje in jih bom spoznala. Ja bom!
Ljudje so seveda vljudni in prijazni, ampak je pa seveda razlika med Tokyem in Sendaiem. V Sendaiu smo se tujci pozdravljali, kot bi se dva cloveka srecala na Marsu. Tukaj...so pa tujci nekaj popolnoma navadnega. Nikogar ni, ki bi ti posvecal veliko pozornost. Vsak dan miljonkrat dozivis kulturni sok, ker je dejansko vse popolnoma drugace.
Hostel je super. Spoznala sem miljon zanimivih ljudi iz celega sveta in ravno to je najboljsa stvar glede hostlov. Zdaj ko pridem v skupno sobo, je kot da bi prisla domov. Poznas vse ki so tam in z vsakim lahko zacnes debato in zves nekaj novega.
Grem...pocasi pod tus potem pa gremo clubbing. Shin (upamo da tudi Tsubasa) nas pelje v neki klub, ker imajo punce zastonj vstop. Komaj cakam!
torek, 14. december 2010
Kaj vse bom pogresala...
Pogresala bom profesorje, nas ljubi 7-eleven, studente, prijatelje, Tohokufukushi fakulteto, ozke ulice, center, karaoke, (ja VEM, da jih imajo tudi v Tokyu, ampak v Sendaiu imajo tak..drugacen priokus) nase ljubo stanovanje, ki nam je bilo dom pretekli mesec, Lee-sensei, Araki-sensei, Kokubunchou, book off...
Smo ze slabe volje. Jaz nocem iti. Se posebaj ne po vcerajsnji uri japonskega cajnega obreda, ko nam je profesor Naoki povedal, da je v Sendaiu resnicna Japonska. Prava Japonska.
V Tokyu in Osaki je namrec popolnoma drugacni svet. Vse je internacionalno, veliko je tujcev. Zagotovil nam je, da se nikoli vec namo pocutili kot 100% 外人(beri: tujec).
Danes smo imeli bozicno zabavo pri Araki-senseiu in je bilo super. Zabavno. Klepetali smo in gledali predstavitve preteklega tedna. Tudi ce ne bi, ampak je bilo super. Pri uri japonscine smo predelali se malo slovnice, za jutrisnjo uro, pa nam je profesorica obljubila, da bomo delali japonsko slovnico v mangah. Juhej. Pa saj vecino razumemo, samo vseeno so deli, ko se ti ne sanja, kaj so mislili s tem povedati.
Ko tole pisem, pijem zeleni caj, cakam babe, da se zrihtajo in preoblecejo. Gremo na karaoke, malo v shoping in malo v Kokubunchou. Upam, da res ne zadnjic. Dnevi potekajo hitro. Prehitro. Ce pomislim, kako sem en mesec nazaj psihirala s predpripravami na potovanje, in kako na dan odhoda sploh nisem bila navdusena nad Japonsko. (Postala sem navdusena sele, ko smo po 11h urah leta zaceli pristajati in sem zagledala Fujisan)
Potem pa prides na Japonsko in je kot da bi prisel nekam na drugi konec galaksije. Vsi stojijo v vrstah, vse je v pismenkah, vsak se ti opravici, prikloni. Pes poti imajo narejene v zraku. Onigiri lahko kupis kjerkoli, ramen lahko jes kjerkoli.
Se 190¥ pristimam za vlak pa grem. Cao!
Smo ze slabe volje. Jaz nocem iti. Se posebaj ne po vcerajsnji uri japonskega cajnega obreda, ko nam je profesor Naoki povedal, da je v Sendaiu resnicna Japonska. Prava Japonska.
Danes smo imeli bozicno zabavo pri Araki-senseiu in je bilo super. Zabavno. Klepetali smo in gledali predstavitve preteklega tedna. Tudi ce ne bi, ampak je bilo super. Pri uri japonscine smo predelali se malo slovnice, za jutrisnjo uro, pa nam je profesorica obljubila, da bomo delali japonsko slovnico v mangah. Juhej. Pa saj vecino razumemo, samo vseeno so deli, ko se ti ne sanja, kaj so mislili s tem povedati.
Ko tole pisem, pijem zeleni caj, cakam babe, da se zrihtajo in preoblecejo. Gremo na karaoke, malo v shoping in malo v Kokubunchou. Upam, da res ne zadnjic. Dnevi potekajo hitro. Prehitro. Ce pomislim, kako sem en mesec nazaj psihirala s predpripravami na potovanje, in kako na dan odhoda sploh nisem bila navdusena nad Japonsko. (Postala sem navdusena sele, ko smo po 11h urah leta zaceli pristajati in sem zagledala Fujisan)
Potem pa prides na Japonsko in je kot da bi prisel nekam na drugi konec galaksije. Vsi stojijo v vrstah, vse je v pismenkah, vsak se ti opravici, prikloni. Pes poti imajo narejene v zraku. Onigiri lahko kupis kjerkoli, ramen lahko jes kjerkoli.
Se 190¥ pristimam za vlak pa grem. Cao!
sobota, 11. december 2010
ikemen, hosts, karaoke, zurke, Kokubuncho
Trenutno sedim na svoji postelji. Zalimana do Pakistana in nazaj. Ura pa je okoli pol dvanajstih. V kuhinji nas caka gora posode, ki bi se rada pomila. Jaz pa z enim ucesom gledam kup knjig v mojem kotu in se sprasujem, kako za vraga jih bom spravila domov. Z drugim ucesom pa skozi okno gledam studente, kako se v nedeljo dopoldne odpravljajo na dodatna predavanja na fakulteto. Ni sans da postanem profesorica na japonski fakulteti ali srednji soli. Ti profesorji vsako ziveco uro porabijo za priprave na solske ure. Vsako.
Zurka uspela. Sicer nas je bilo kar malo, ampak je bilo super. Bi bili preseneceni, kako japoncem 40% vodka sploh ni mocna, ampak sladka. No, super. Naucili smo jih plesati na pesem Magnifica in ja...dejansko je tako grozno, kot se slisi. Spekli smo tudi tono palacink, slovenskih. Nad katerimi so bili totalno navduseni. Samo se nutela je manjkala, tista iz Muellerja. Tu imajo neko tako cokoladno maso, ki pa nima okusa po cokoladi.
Vceraj pa smo sli koncno malo na ogled znamenitosti po Sendaiu, ampak prisli smo samo do gradu. Vmes ko smo tam postopali in miljonkrat slikali razgled, pa se je zacel sov samurajev, ki so na tak komicni nacin predstavili vescine z mecem. Res zakon. Smo se vse posneli. Potem pa naprej v soping. Juhej. Dejansko smo se ze zaceli sprasevati, zakaj bi se vrnili domov, kjer ni nicesar. Japonska ja res v primerjavi s slovenijio ziva. Slovenija zgleda kot puscava, s kaksnim tistim vetrom, ki zavrti balo slame sredi ceste.
Vceraj sem si kupila prve the Gazette nalepke in bila cel dan navdusena. Kaj bo sele, ko bom cez 10 dni plavala po Harajuku-ju.
Na japonskem imas fante. In imas lepe fante. In imas hoste, to pa so lepi fantje, ki prodajajo svojo druzbo. (Ampak samo svojo druzbo, baje, da se ga se dotaknit ne smes) Najprej smo bile res navdusene, kako so simpaticni in lepi in vse, ko pa so nam japonke sporocile, da ti bo verjetno za eno pjaco z njim zaracunal 1000¥ smo se odlocile, da jih bomo samo gledale. (Jaz seveda se slikala)
Danes gremo ponovno na karaoke, z JAPONCI, in bomo ponovno pet ur uzivali ob petju in zuranju. Prisezem, prva stvar, ko me pridete obiskat na japonsko je, da vas peljem na karaoke. Legendarno. Japonci vse stvari naredijo tako, da lahko maksimalno uzivas.
Samo se 8 dni =( jaz ne grem iz Sendaia.
Zurka uspela. Sicer nas je bilo kar malo, ampak je bilo super. Bi bili preseneceni, kako japoncem 40% vodka sploh ni mocna, ampak sladka. No, super. Naucili smo jih plesati na pesem Magnifica in ja...dejansko je tako grozno, kot se slisi. Spekli smo tudi tono palacink, slovenskih. Nad katerimi so bili totalno navduseni. Samo se nutela je manjkala, tista iz Muellerja. Tu imajo neko tako cokoladno maso, ki pa nima okusa po cokoladi.
Vceraj pa smo sli koncno malo na ogled znamenitosti po Sendaiu, ampak prisli smo samo do gradu. Vmes ko smo tam postopali in miljonkrat slikali razgled, pa se je zacel sov samurajev, ki so na tak komicni nacin predstavili vescine z mecem. Res zakon. Smo se vse posneli. Potem pa naprej v soping. Juhej. Dejansko smo se ze zaceli sprasevati, zakaj bi se vrnili domov, kjer ni nicesar. Japonska ja res v primerjavi s slovenijio ziva. Slovenija zgleda kot puscava, s kaksnim tistim vetrom, ki zavrti balo slame sredi ceste.
Vceraj sem si kupila prve the Gazette nalepke in bila cel dan navdusena. Kaj bo sele, ko bom cez 10 dni plavala po Harajuku-ju.
Na japonskem imas fante. In imas lepe fante. In imas hoste, to pa so lepi fantje, ki prodajajo svojo druzbo. (Ampak samo svojo druzbo, baje, da se ga se dotaknit ne smes) Najprej smo bile res navdusene, kako so simpaticni in lepi in vse, ko pa so nam japonke sporocile, da ti bo verjetno za eno pjaco z njim zaracunal 1000¥ smo se odlocile, da jih bomo samo gledale. (Jaz seveda se slikala)
Danes gremo ponovno na karaoke, z JAPONCI, in bomo ponovno pet ur uzivali ob petju in zuranju. Prisezem, prva stvar, ko me pridete obiskat na japonsko je, da vas peljem na karaoke. Legendarno. Japonci vse stvari naredijo tako, da lahko maksimalno uzivas.
Samo se 8 dni =( jaz ne grem iz Sendaia.
sreda, 8. december 2010
Predstavitev in kako se pocasi poslavljamo od Sendaia
Vedno se mi to zgodi, vedno, ko se navezem na neki prostor. Tudi ce grem v London za tri dni, ratam ze po prvem dnevu zalostna, ker vem, da bom morala oditi cez dva dni. Beda svetovna. Ja, tudi cas v Sendaiu se nam pocasi izteka, saj bomo tukaj samo se 11 celih dni. Pa nihce noce oditi. Vsi smo se navezali na popolni, precudoviti, japonski faks 東北福祉大学, na potko ko gremo na fakulteto, na jedilnico, na center Sendaia, na profesorje... Mogoce mi pa bo profesorica Lee pustila, da ostanem tukaj. Lahko pometam po kampusu. Samo da ostanem tukaj in vsake toliko casa opazujem zivo roznato nebo. Res lepo.
Danes smo uspesno prestali predstavitev pred 150 japonskimi studenti. In ja, pisem blog, torej sem se ziva. Vceraj zvecer sva sla z enim izmed studentov po hrano, potem pa smo do pozno ponoci, vadili predstavitve v gromozanski predavalnici. Kar me je najbolj navdusilo je to, da so tukaj profesorji dejansko poslusali tvojo predstavitev in jo komentirali. V Sloveniji je to bolj redek pojav. Tu pa so postavljali vprasanja in se zanimali, kako za vraga ima lahko slovenscina srednji spol. Nimam pojma.
Danes zjutraj smo ze zbudili se ponoci in za trenutek smo zacutili pravo zimo, saj je pihal tako hladni veter, da nas je premrazilo do kosti. Na fakulteto smo se spokali okoli desetih in ob pol enajstih zaceli predstavitev. Predstavitev je bila namenjena japonskim studentom. Profesorji zelijo, da bi bili ti bolj motivirani, saj med predavanji nic ne komentirajo, nic ne sprasujejo in se nikoli ne strinjajo. Hocejo jih spodbuditi k individualnemu razmisljanju, saj ga je po njihovem mnenju premalo.
Po predstavitvi smo sli s profesoricami Lee in Mushiake na kosilo v eno izmed najbolj prefinjenih restavracij na Japonskem. Vsi lacni, smo na krozniku dobili tri koscke mesa. Jah...japonski stil torej.
V petek bomo praznovali moj rojstni dan in bomo imeli Palacinka party. Povabili smo res ogromno ljudi in jih bomo naucili, kaksne so pravilne palacinke. Komaj cakam.
Samo se 17 dni do Gazette koncerta =) se ze pripravljam!
Danes smo uspesno prestali predstavitev pred 150 japonskimi studenti. In ja, pisem blog, torej sem se ziva. Vceraj zvecer sva sla z enim izmed studentov po hrano, potem pa smo do pozno ponoci, vadili predstavitve v gromozanski predavalnici. Kar me je najbolj navdusilo je to, da so tukaj profesorji dejansko poslusali tvojo predstavitev in jo komentirali. V Sloveniji je to bolj redek pojav. Tu pa so postavljali vprasanja in se zanimali, kako za vraga ima lahko slovenscina srednji spol. Nimam pojma.
Danes zjutraj smo ze zbudili se ponoci in za trenutek smo zacutili pravo zimo, saj je pihal tako hladni veter, da nas je premrazilo do kosti. Na fakulteto smo se spokali okoli desetih in ob pol enajstih zaceli predstavitev. Predstavitev je bila namenjena japonskim studentom. Profesorji zelijo, da bi bili ti bolj motivirani, saj med predavanji nic ne komentirajo, nic ne sprasujejo in se nikoli ne strinjajo. Hocejo jih spodbuditi k individualnemu razmisljanju, saj ga je po njihovem mnenju premalo.
Po predstavitvi smo sli s profesoricami Lee in Mushiake na kosilo v eno izmed najbolj prefinjenih restavracij na Japonskem. Vsi lacni, smo na krozniku dobili tri koscke mesa. Jah...japonski stil torej.
V petek bomo praznovali moj rojstni dan in bomo imeli Palacinka party. Povabili smo res ogromno ljudi in jih bomo naucili, kaksne so pravilne palacinke. Komaj cakam.
Samo se 17 dni do Gazette koncerta =) se ze pripravljam!
ponedeljek, 6. december 2010
Kako sem postala otaku
Otaku, beri kot preveliki navdusenec nad mangami. Ampak jaz nisem...res ne! Danes smo sli ponovno v center mesta po res ugodne mange. Ena manga pride okoli 80 centov in smo vsi res navduseni. Tako da ja, kupila sem si celotno zbirko Lovelessa. Juhej. Se bom naucila japonscino preko branja mang. Kako bodo profesorji ponosni.
V glavnem...na fakulteti se vsak dan pripravljamo na nastop, ki se priblizuje kar hitro...sreda bo cez dva dni. Po eni strani nas pa to sploh nic ne briga, saj gremo zurat ob vsakem prostem trenutku.
Vceraj smo sli v mesto, zvecer. Ze po dnevi vidis, po domace povedano 'vsega svasta' ampak zvecer... Najprej smo sli pogledati znameniti Hikari Peijento (Sprevod luck), ki izgleda nekako takole.
Res...zelo lepo in v primerjavi z luckami v Sendaiu, Ljubljana zgleda kot zakotna vasica, ki nima denarja za normalno kolicino luck. Ljudi seveda ogromno in bi si clovek mislil, da bo enostavno dobiti cloveka, ki bi nas slikal vse skupaj. Ampak...NE. Po nekaj casa sem dejansko najdla par, ki ju moja bela koza ni prestrasila in sem ju prasala, ce bi nas lahko slikali. Uporabila sem vljudnostni govor najvisje stopnje. Jaa!! Ceprav se ga ucimo ze 2 leti, ga prakticno se nikoli nisem uporabila, ampak...tokraj sem in je bilo, khm...ponosno. Potem je se ena stara gospa, ki je stala zraven rekla, da sem super. Da govorim japonsko super.
Kljub vsem opozorilom, da naj se izogibamo Kokubunchouja, smo seveda morali iti pogledati jakuze (beri: japonska mafija) in host klube (beri: zahodnjaski striptiz bari) in ja...enkrat smo preziveli in ne gremo vec. Vsaj ne brez japoncev. Ker v Sendaiu sploh ni tujcev, smo ze tako ali tako izstopali. Kar je seveda motece, ampak malo nevarno ce se sprehajas po Kokubunchou. No saj. Ne gremo vec.
Japonske zenske dajejo res modo pred zimo in mrazom. Ceprav res nimamo snega in vsak dan okoli 13 stopinj, s kiklicami in brez zab, po nase res ne mores preziveti. Katastrofa.
Jutri imam pa rojstni dan in bom polnoletna. Ja, Katja Sifkovic bo lahko legalno kupovala alkohol na vseh celinah. Profesorica nam je vsem narocila gromozansko torto in baje, da se bomo jutri najedli cokolade. Juhej, komaj cakamo.
V glavnem...na fakulteti se vsak dan pripravljamo na nastop, ki se priblizuje kar hitro...sreda bo cez dva dni. Po eni strani nas pa to sploh nic ne briga, saj gremo zurat ob vsakem prostem trenutku.
Vceraj smo sli v mesto, zvecer. Ze po dnevi vidis, po domace povedano 'vsega svasta' ampak zvecer... Najprej smo sli pogledati znameniti Hikari Peijento (Sprevod luck), ki izgleda nekako takole.
Kljub vsem opozorilom, da naj se izogibamo Kokubunchouja, smo seveda morali iti pogledati jakuze (beri: japonska mafija) in host klube (beri: zahodnjaski striptiz bari) in ja...enkrat smo preziveli in ne gremo vec. Vsaj ne brez japoncev. Ker v Sendaiu sploh ni tujcev, smo ze tako ali tako izstopali. Kar je seveda motece, ampak malo nevarno ce se sprehajas po Kokubunchou. No saj. Ne gremo vec.
Japonske zenske dajejo res modo pred zimo in mrazom. Ceprav res nimamo snega in vsak dan okoli 13 stopinj, s kiklicami in brez zab, po nase res ne mores preziveti. Katastrofa.
Jutri imam pa rojstni dan in bom polnoletna. Ja, Katja Sifkovic bo lahko legalno kupovala alkohol na vseh celinah. Profesorica nam je vsem narocila gromozansko torto in baje, da se bomo jutri najedli cokolade. Juhej, komaj cakamo.
Naročite se na:
Objave (Atom)