Tokyo, Koncert in Klopice na Odaibi

Tokyo res super. Ima nekaj tistega, ki ti zagotovi, da ga nikoli v zivljenju ne bos pozabil. Najprej sem bila malo proti vsemu sundru in nemiru, ampak po tistem trenutku, ko spoznas nekaj super ljudi, na vse kar pozabis. Ryuske, Hiro, Shin, Mike...vsi so super in do konca zivljenja se bom vracala v ta hostel. Cene drugega pa zaradi spominov. Najbolj so mi smesni zajebani tipi v crnih usnjenih jaknah, tezkimi kovinskimi cevlji, ki tekmujejo cigav telefon je bolj ziva roza barve in kateri kuza ima vecjo vijolicno masnjo. Haha. Ampak dejansko res. Se vozis s podzemno in nasproti tebe sedi tip napravljen v crno in modro, potem pa v dolocenem trenutku iz zepa potegne roza telefon. Pa takih vsak dan vidis 300. Reces si, da to lahko dozivis samo na Japonskem.

Ja, koncno po 4 letih sem dozivela Gazette koncert. Da, tako je, bilo je popolno. Popolno. V dolocenem trenutku med koncertom si kar zacnes ponavljati v glavi, kot mantro. Popolni ste, popolni ste. Glas pevca Rukija je bil tako bozanski, da bi ga lahko do konca zivljenja poslusal peti, pa ne bi bilo zapravljeno zivljenje. Z Nano sva sedeli cisto spredaj, tako da sem jih imela skoraj cisto pred sabo. Sem ga imela cisto pred sabo. Koncert je trajal skoraj stiri ure in na koncu so bili vsi res res res utrujeni, tako da smo jim dovolili, da odidejo. Ruki je na koncu povedal se nekaj vzpodbudnih besed, o tem, kako moramo slediti vsem vrstam sanj, tudi ce mislimo, da se ne bodo nikoli uresnicile...ipd. Potem pa se je v nekem trenutku ustavil in smrknil v mikrofon. Itak smo vsi takoj pogledali na veliki ekran in videli da joka. Jaz? Takoj v jok, logicno. Oz, ne samo jaz, ampak cela dvorana. Potem pa kamera pokaze se nas, publiko in Gazette vidijo, da tudi mi jokamo. Na koncu smo skupaj jokali. Jaz in Nana upraviceno! Sva iz Evrope! Ruki je se nekajkrat rekel, da naj ne jokamo, ker se bodo vrnili. Saj vem, ampak vseeno. Pogresala jih bom. Trenutno imam ze abstinencno krizo.

Video posnetek super pesmi

Zadnje dni v Tokyu smo preziveli s pivom v roki. Malo za hec, malo pa tudi res. Ce izvzamemo dejstvo, da sem v Tokyu spoznala ljubezen mojega zivljenja, pa lahko recem, da je bilo tokrat slovo kar lahko. Tako je, to mislim zelo sarkasticno.
Vse itak ne more iti po nacrtih in situacija polnih avtobusov je pripeljala do dejstva, da smo dobile tudi nekaj prijateljev, ki so brezdomci.

Noc smo prezivele na karaokah, ker so bili vsi hostli polno rezervrani, kmalu zjutraj pa smo se odpravile spat na klopce na Oadaibi *glej sliko* sele ko smo se naspale, smo ugotovile, da okoli nas spi kar nekaj brezdomcev. Ampak ja, to je zivljenje, v pravem pomenu besede.
Trenutno sem v Kyotu in smo ravno po novem letu. Novo leto smo preziveli v druzbi dveh Nemcev, Americanom, dvema  Nizozemcema in je bilo super. Najprej smo se v hostlu igrali pivske igrice, potem pa smo se odpravili v tempelj, kjer so nam iz telesa na budisticni nacin izbili 108 grehov. Upam, da sem sla v minus. Kyoto je precudovito mesto in ljudje so izjemno prijazni, ampak ce jih primerjas z ljudmi v Tokyu, so po mojem mnenju malo bolj zaprti. Tako nebogljeni so. Ko smo odstevali do novega leta in ko smo se zaceli objemati so nas gledali, ko da smo klovni.
Grem na karaoke. Se vidimo kmalu!